Kamišibaj izvira v japonskih templjih iz 12. stoletja in spet postane priljubljen v 19. stoletju. Pripovedovalci, imenovani “Gaito Kamishibaiya” so s kolesom potovali od vasi do vasi. Z lesenimi paličicami so naznanili začetek predstave, odprli butaje in povedali zgodbo. Predstava je bila brezplačna, toda tisti, ki so kupili sladkarije, so lahko sedeli v prvi vrsti.

Kamišibaj spodbuja socialno komunikacijo in socialno interakcijo. Majhni otroci se učijo sodelovanja pri skupni nalogi. Skozi zgodbe se naučijo prepoznavati občutke in čustva. Z razumevanjem čustev drugih tudi lažje izrazijo svoja. Na ta način raste njihova čustvena inteligenca.

Nastop pred občinstvom je lahko strašljiv. Pripovedovanje zgodb je prijetna naloga za zmanjševanje strahu in vaja za artikulacijo. Pripovedovalci spoznajo, da so vredni pozornosti, ko jih drugi poslušajo. Kamišibaj omogoča interakcijo med razredi, nastopanje na različnih ravneh, omogoča ‚biti slišan‘.

Kamišibaj je povezan z zaporedjem: branje, izražanje, izvedba. Izdelovalec si zaradi osebne izkušnje zapomni veliko več podrobnosti – ker je to sam naredil. Ne gre samo za racionalno vrsto učenja, temveč tudi za ‚telesno‘, ker vključuje ročna dela. Pri manjših otrocih spodbuja učenje o procesu  – konceptu sosledja, sekvenc. Na primer, kako si stvari sledijo v nujnem vrstnem redu, kot vsakodnevna rutina.

Otroci se osredotočijo in so pozorni na zgodbo brez distrakcij. Gre za strategijo poučevanja, ki vključuje premagovanje stresa, kreativno razmišljanje in inovacije. Na zavesten način spodbuja razvoj pozitivne samopodobe. Kamišibaj je orodje, ki ga uporabljajo v Montessori načinu šolanja.

Predstava pritegne občinstvo, tako da niso le gledalci. Odreagirajo, postanejo del predstave, celo izražajo čustva kot v gledališču. kamišibaj je primeren pripomoček za različne vsebine v šolah. Uporablja se v učnih načrtih (učenje jezikov, zgodovina, literatura, umetnost, glasba, predstavitve znanosti, analitično razmišljanje).